Na dopustu nas je pričakala bioklimatska pergola

Tokrat je naš dopust organizirala in rezervirala moja žena. Ni hotela veliko govoriti o tem, le rekla je, da je rezervirala lepo lokacijo in da greva na hrvaško, to je bilo vse. No, vedel sem tudi, da greva za 10 dni, a se zaenkrat nisem obremenjeval, ker je bil šele mesec januar in dopust sva imela šele julija. Čisto sem ji zaupal, da je našla nekaj dobrega, ona pa je že vedela, da naju čaka bioklimatska pergola in prestižno stanovanje na prestižni lokaciji.

Tokrat je vse plačala ona, ne vem zakaj se je tako odločila, a že nekaj časa je govorila, da enkrat želi izkusiti ta prestiž in da ima takšne dopust. Ko sva se midva pripeljala do tega stanovanja, sem takoj videl, da to ni poceni, bioklimatska pergola mi je povedala vse, pa stanovanja še nisem videl, kakšno je bilo znotraj. Ko sem jaz videl ta razgled, res je bilo nepozabno, ta bioklimatska pergola je bila tako lepa, pod njo ležalniki in nekaj metrov stran bazen. Sama opremljenost stanovanja je bila prestižna. Vse kar mi je rojilo takrat po glavi je bilo, koliko je ona za to plačala. Še danes mi ni povedala in lahko vam ovem, da do sedaj nisva nikoli več šla na takšen prestižen dopust. Midva sva uživala, kot še nikoli. 

Ta bioklimatska pergola je bila res dobra, pod njo sva uživala več kot polovico dneva, včasih zaradi nje enostavno nisva zapustila stanovanja cel dan, tako nama je bilo lepo. Takšnega dopusta se ne bi branil nihče, prvič sem sploh videl kako bioklimatska pergola deluje, kako dobro jo je imeti doma, vendar to je prestiž, ki si ga lahko privošči le malokdo. Še danes mi je v spominu ostala predvsem bioklimatska pergola in če bi imel možnost, da grem še enkrat tja na dopust, ne bi premišljeval niti sekunde.

Le kdaj se bo Casino ponovno odprl

Trenutno so časi, ko je skoraj vse zaprto, da bi se kočno rešili korona virusa in ljudem manjka družabno življenje. Sam sem pogosto šel z svojo ženo v Casino Admiral, sedaj pa je vse zaprto in moram priznati, da resnično pogrešam te čase, ko smo brez omejitev hodili kamor smo želeli. Sprva, ko je prišlo do zaprtja, sem si mislil, da to ni nič takega, sedaj pa moram priznati, da mi ni lahko. V Casino sem hodil ravno toliko, da  sem se sprostil in imel lepo z svojo ženo, to sva vzela kot lep dogodek, ki nama popestri življenje, sedaj pa nimava več nič na kar čakava, dnevi tečejo in vsak je podoben prejšnjemu in naslednjemu.

Saj nič ne rečem, glavno je, da smo zdravi Casino Admiral bo že počakal, a vseeno hočem povedati, da nama to pošteno manjka, sedaj se vidi, kako smo ljudje družabna bitja, kako potrebujemo eden drugega in vsi ki so bili prepričani, da lahko živijo čisto sami, bodo sedaj sigurno spremenili način življenja in svoje razmišljanje.

Kdaj pa kdaj se zvečer z ženo pogovarjava, kako lepo je bilo, ko sva konec tedna čakala Casino, tako sva imela lep večer, da sva se pozabavala. To so bili najini večeri, prav lepo je bilo, sedaj pa tega ne moreva početi in nama seveda kar manjka. Ko človek gre večkrat v Casino, mu zleze pod kožo in uživa v teh prostorih, vsak si Casino Admiral vzame na svoj način, eni potrebujejo samo družbo, drugi denar, tretji glasbo, odvisno. Je pa res, da nam Casino lahko nudi tudi lepo sprostitev ali druženje, meni je ambient zelo všeč in upam, da ta virus korona čimprej izgine, da se Casino spet odpre, ker bom definitivno že prvi teden gost, tako kot sem bil prej, moja žena tudi čaka isto, ker prav tako uživa, ko igra določene igre na srečo.

Zeleni zabojček ga vedno čaka pred njegovimi vrati

Z bratom sva si zelo različna. Jaz živim izven mesta in mi je največje veselje delo v naravi, moj brat pa je poslovnež. Nikoli ga ni zanimala zemlja niti malo. Sama se dobro zavedam, kako zdrava je domača zelenjava, zato vedno poskrbim, da kakšne zeleni zabojček moje domače zelenjave dobi tudi moj brat. 

Ne vidiva se pogosto, ker ima vsak svoj tempo življenja, ki sta si popolnoma različna, pokličeva pa se vsak dan. Prvič, ko sem nesla zeleni zabojček mojemu bratu, sem ga pustila pred vhodom, ker ga ni bilo doma. Ko je prišel domov in videl, kaj sem mu pustila, se je zahvalil in mi bil hvaležen. Njegovo življenje je takšno, da se zjutraj odpravi od doma in se vrne zvečer, on živi za to, da bo uspel in da bo enkrat imel ogromno denarja, zato enostavno ne vem, koliko mu pomeni zeleni zabojček, ker enostavno nima časa kuhati.

Jaz pa sem človek narave, pri nas doma pa imamo njivo in velik vrt, kar nekaj živali in vse to delam sama. Nikoli si nisem predstavljala, da bi bila v poslovnem svetu, je zame preveč zahrbten in nepošten in jaz se ne bi znašal v njem. Meni nasmeh na obraz pričara zeleni zabojček različne ekološke zelenjave, ki se jo sama pridelala. Najbolj smešno je, da se z bratom nimava niti skupnega jezika, ker tako različno živiva in vem, da bodo te razlike z leti vedno večje. No, zeleni zabojček naju druži, kajti če jaz ne bi nosila zeleni zabojček k njemu domov, bi se po moje videla in slišala še bolj poredko. Nekateri bratje in sestre in zelo povezani, tega med nama ne bo nikoli, včasih sem žalostna, a skušam biti realna, ko jaz njega poslušam o poslih, on mene o ekološki zelenjavi. Ne pozabim pa nikoli na zeleni zabojček, ki vedno pripada mojemu bratu.

Kvalitetna vzmetnica v kompletu s posteljico in posteljnino

Če bi danes imela še eno možnost, da se odločim, ta vzmetnica in postelja ne bi šla tja, kamor sem jo dala. Namreč, ko smo se selili, smo imeli kar nekaj stvari preveč in tako sem se odločila, da bom posteljo in vzmetnico od sina podarila eni mamici, ki to potrebuje. 

Ker sta postelja in vzmetnica bile res dobre, kvalitetne, mi ni bilo vseeno, da jih bom dala stran, a vedela sem, da otrok ne bom več imela, ker sem imela splav, zato sem se odločila, da bom posteljo in vzmetnico ne samo prodala, ampak podarila. Moja mama je našla eno punco, za katero je rekla, da z partnerjem nimata denarja in da bi jim postelja in vzmetnica še kako prav prišla. Nisem se spraševala, enostavno sem verjela mami in rekla, da si lahko pridejo po stvari, čeprav sem bila kar navezana na to otroško posteljo, saj sem jo dolgo izbirala in ni bila poceni.

V glavnem, postelja in vzmetnica so se naložile in jaz sem jim zaželela vse lepo. Po enem letu pa sem jih srečala in vprašala, kako se je odnesla postelja in če jim je bila vzmetnica dobra? Na kar pa sem doživela hladen tuš, ker je punca rekla, da postelje sploh niso nič velikega uporabljali in da so jo kar hitro dali naprej. To pa me je prizadelo, to pa zato, ker sem si res želela, da postelja pride v prave roke in sedaj sem spoznala, da ni bilo tako. Prav čutila sem, da je vzmetnica bila prodana skupaj z posteljo in tako je ona dobila denar, jaz pa sem ji takrat vse podarila. 

Sedaj še kako premislim, komu kaj dajem, rada podarim stvari, a le ljudem, za katere vem, da bodo hvaležni. Moja vzmetnica in postelja, katere sem podarila, pa so šle v druge roke in to za denar, kar ne bom pozabila. 

Najlepši časi so bili, ko sem prodajala nogavice

Po končanem študiju sem začela iskati delo, da bi si zaslužila kakšen euro, takrat sem videla oglas, da iščejo v trgovini z nogavicami študentko, šla sem na razgovor in delo tudi dobila. Nikoli si nisem predstavljala, da bom prodajala nogavice, kar nekaj časa sem potrebovala, da sem spoznala vse artikle po sestavi in namenu. 

Tako sem prodajala:

Uživala sem v tem delu, ker sem perfekcionist, sem vedno delala prav in tako dolgo, da je delo bilo narejeno. Kmalu sem dobila povabilo za redno zaposlitev. To je bila moja najlepša odločitev, kajti tako sem postala poslovodja. Rada sem delala to delo, skrbela sem za celotno trgovino, zalogo, dobavo, hkrati sem se posvečala strankam, imela lepe odnose z zaposlenimi, z leti pa smo z nekaterimi razvile prav dobre prijateljske odnose. Vedela sem, da bom enkrat morala iti, ker to ni bila služba v moji izobrazbi in slej ko prej, bom morala naprej. Pa je prišla priložnost, dala sem odpoved in šla v novo službo v kateri mi je prav tako lepo, a še vedno so mi v spominu ostale nogavice, to so bila lepa, ko sem se imela najlepše. V teh letih sem spoznala samo sebe, v teh letih sem spoznala prekrasne ljudi, ki jih cenim še danes, ker so mi dali možnost, da sem bila lahko del njihove ekipe. 

Danes, ko se sprehajam po trgovinah, še vedno vsepovsod opazim nogavice, kupujem pa jih še vedno v moji trgovini, kjer sem delala. Spomini na ta leta so prekrasni, včasih pomislim tudi na to, da bi lahko ostala in prav nič mi ne bi manjkalo. Lahko bi imela še naprej vse to, rada sem imela to službo, ljudi, moje zaposlene punce, študentke. Vsaka je pri meni pustila pečat, nogavice pa imajo pri meni posebni košček v delu srca. 

Rešitev za vikende glede prenočišč so pogradi

Že ko vstopite v kakšno planinsko kočo in vidite kako so pogradi eden zraven drugega, vam je hitro jasno, da se s tem reši veliko število prenočišč. Pri nas smo zgradili en majhen vikend na gorenjskem in morali smo do dobra naštudirati, kako ga bomo opremili, da bi lahko prespalo čim več ljudi, tako smo se odločili, da so pogradi idealna rešitev za to, da lahko prespi več ljudi. 

Ker je prostor bil skupen, smo morali v ta prostor dobiti kuhinjske elemente, štedilnik, lijak, mizo, stole, omaro za oblačila in posteljo. Lahko rečem, da je bilo kar zahtevno, a ko pomisliš kako lahko pogradi rešijo situacijo ti je veliko lažje, ker tako dobiš še kako potreben prostor. Vsaka stena je tako imela nekaj, vse smo dali delat po meri, le pogradi so itak klasični in smo jih kar kupili v trgovini. 

Na koncu je prostor prišel prav lep, prostoren, 4 osebe so lahko prespale, to je bilo bistvo. En del je bila majhna kuhinja, kjer si se lahko usedel in pojedel. Je, pa res, da je ta vikend bil narejen bolj kot nočišče, kajti cilj je bil, da nismo v tem vikendu čez dan, ampak da čez dan hodimo okoli, zvečer pa pridemo prespat. Sedaj se tudi zgodi, da včasih cel dan preživimo, kar na vikendu, ker imamo zunaj kamin in si kaj spečemo in poveselimo. Za nočitve pa so pogradi res dobra rešitev, če imate problem glede velikosti prostora. 

Naš vikend je naš super oddih v poletnih mesecih, vsako leto gremo sigurno večkrat tja za več dni, imamo prekrasno naravo, sprostimo se v vsej tej gorenjski lepoti in svežem zraku, pogradi pa so bili naša rešitev, da se ponoči tudi super vsi naspimo in vedno lahko gremo vsi skupaj na vikend, brez da bi imeli problem z prenočiščem, pogradi so super rešitev za to. 

 …

Vila na morju in praznovanje 40 let

Letos sem spoznala, da nikoli ne gledam nase, da vedno prvo gledam na vse druge in nase pozabljam, tako sem letos naredila korenito spremembo, ko sem začela razmišljati, da pa bi bila moja želja vila na morju in praznovanje 40 let. Ne vem zakaj, ampak prav želela sem si povabiti najboljše prijateljice in prijatelje v to vilo z bazenom in da tam praznujem svoj 40 letni rojstni dan. Ker še nisem imela nič nagledano, sem začela 2 meseca prej že iskati, katera vila na morju bi bila primerna. 

Našla sem eno prekrasno, kako je bila lepa, to je bila vila na morju z bazenom in pogledom na morje. Ko sem to videla je bilo to to. Poklicala sem, da se pozanimam za ceno, koliko me pride najem te vile za eno nočitev. Kako sem upala, da ne bo predrago in da si bom to lahko privoščila in glej ga zlomka, cena je bila meni dostopna, takoj sem rezervirala termin in poklicala vse moje prijatelje naj si rezervirajo ta vikend zame, nisem imela kaj čakati.

 Kako sem jaz čakala ta 40 leta, komaj sem čakala, da pridejo, vila na morju me je čakala, da enkrat v življenju skusim ta prestiž, to lepoto in to na moj rojstni dan. Ko je prišel ta vikend smo se odpravili, ko smo prišli do tja, je ta vila na morju res bila lepa, kar za nekaj časa smo obstali. Nismo mogli verjeti, da bomo noč preživeli tukaj. Pričakal nas je prijazni lastnik, nam vse lepo razložil in predal ključe. Takrat se je veselje šele začelo, vila na morju je bila naša za en dan. Seveda moji prijatelji ne bi bili prijatelji, če me ne bi prijeli in nesli v bazen za dobrodošlico. To je bil moj nepozabni rojstni dan in hvaležna sem sama sebi, da sem končno začela gledati nase, ker drugače vila na morju ne bi prišla v poštev za moj rojstni dan.

Nikoli ne veš, kakšno bo vreme Pokljuka nas je presenetila z njim

Odločili smo se, da gremo na izlet na Pokljuko, vse lepo in prav, če nas nebi presenetilo vreme Pokljuka se je spremenila v eni uri iz sončnega dne v deževnega. Bilo je zanimivo, da smo res imeli prekrasno vreme, prav prijetno toplo je bilo, ravno smo se pogovarjali ,da bi lahko obhodili več poti in izkoristili dan do konca, ko smo videli, da se spreminja vreme Pokljuka je postajala vedno bolj oblačna. Ker smo gledali napoved in ni bilo rečeno, da bo takšno vreme, smo nadaljevali pot naprej, ker smo bili prepričani, da se bodo oblaki razkadili.

Pa se žal niso, nastalo je grozno vreme Pokljuka se je stemnila in začelo je deževati. Mi smo bili čisto mokri, k sreči ni treskalo in grmelo, tako da nas ni bilo čisto nič strah. Ker nismo imeli druge izbire, smo počasi hodili po dežju in začeli v tem uživati, kajti bilo je poletje in ni bilo mraza, drugače nam ne bi bilo lepo, tako pa nas ni zeblo in to je bilo bistvenega pomena. Tako smo prehodili po dežju kar dve uri, predenj se je dež ustavil in da se je izboljšalo vreme Pokljuka je tako spet bila sončna. 

To so te nenapovedane nevihte, posebej v višjih legah in te lahko vedno presenetijo, tudi nas so, ker  resnično niso bile napovedane in smo bili kar presenečeni, ko je nastalo takšno vreme Pokljuka pa je naenkrat bila nevidna. Megla je bila kar gosta, dež in potem na koncu sonce in lepo vreme. 

To je bil pozitivni dogodek, saj smo ga tako doživeli, lahko pa bi vsi jamrali, ker bi nas pošteno zmotilo grdo vreme Pokljuka pa bi za nas bila uničena. Tako pa ni bila, bila je prav prijetne izlet v dežju in soncu. Nepozabno in prijetno vreme Pokljuka pa je videti prav lepa v dežju ali pa v sončnem vremenu.

Podarjene ploščice so bile zadnje moje tako veliko darilo

Ko človek spregleda stvari, potem se mu vse lepo zloži skupaj in točno ve, kako naprej, tako sem jaz dobil šolo, ko sem podaril ploščice mojim staršem, saj jih imam zelo rad. Samo včasih so druge stvari bolj pomembne, kot pa sama ljubezen in skrb. Prišel sem do spoznanja, da moja sestra vleče vse vrvi in da jaz nisem popolnoma nič pomemben. Moja draga sestra si je lastila hišo mojih staršev, to sem si mislil, a prišel je dan, ko sem pod oknom zvedel resnico, ko sem zlagal ploščice pod balkon.

Takrat sem doživel šok, moji starši so bili v hiši in sestra, ki je prišla iz druge strani, ni vedela, da sem jaz spodaj. Vprašala je starše zakaj sem jaz kupil ploščice, če pa bo hiša enkrat njena. Ko sem jaz to slišal, sem nehal delati, res nisem tega pričakoval, zabolelo me je v srce. Takrat sem začutil več kot bolečino, kajti šlo se je za hišo ja, vendar prizadelo me je bolj ta neodkritost do mene, da so bili že vse dogovorjeni in so to skrivali pred menoj. Zložil sem ploščice in šel domov. 

Starši so me po nekem času klicali, kam sem šel, pa nisem bil razpoložen za pogovor, preveč je bolela ta neodkritost, ko so že vse splanirali brez mene, počutil sem se kot bedak. Zahvalili so se za ploščice, jaz pa sem si takrat mislil le eno, da so ploščice zadnja stvar, ki se jo kupil. Nisem bogataš, da bi lahko tako razsipaval z denarjem, moja sestra ima denarja veliko več, več delam in pomagam kot ona, a ker sem jaz šel v svet, z razliko ob nje, ko je ostala v istem kraju, si jaz ne zaslužim in ne potrebujem ničesar. Hvala lepa, življenje je eno samo, ploščice so mi odprle oči in začel sem živeti po svoje, ja moji sestri pa se je obrnilo na slabše, ker je morala po novem delati vse, kar sem prej delal jaz.

 …

Žlebovi niso pravilno montirani

Kaj se zgodi, če žlebovi niso pravilno montirani? Ne, da bi bili tako napačno montirani, da voda ne bi odtekala, kajti to bi opazili takoj, bili pa so ravno toliko premalo nagnjeni, da voda ni čisto odtekla in tako se nam je začelo dogajati, da smo naenkrat začeli imeti polno komarjev. Enostavno nismo vedeli, da so krivi žlebovi, še na kraj pameti nam ni prišlo, dokler ni otrok vrgel žogice ravno v žleb. 

Tako je mogel mož iti po lojtro, če je hotel dobiti iz žleba žogo, tako in tako ni smela ostati notri, ker bi lahko zamašila žleb in še dobro, da je otrok povedal. Ko je moj mož takrat videl, da so žlebovi polni vode in tudi, da je polno komarjev, smo takoj vedeli, da to ni prav. Ne vem, kdaj bi mi to opazili, če ne bi ravno padla žogica noter, kajti kdo gleda žlebove, posebej pa še mi ne, kajti moj mož ni preveč tehnični tip in za vse pokliče strokovnjake. 

H krati smo bili veseli, da smo to ugotovili, a h krati jezni ker smo vedeli, da bodo žlebovi potrebovali popravilo in vedeli smo, da to ni tako enostavno. Bilo je kar precej dela in strošek popravila ni bil nizek, vendar pa od takrat naprej nimamo več komarjev. Kdo bi si mislil, da so žlebovi tako komplicirani in da že tako majhen naklon lahko povzroči, da voda v takšni veliki količini zastaja in v končni fazi, da so to idealni pogoji za komarje. 

Mi smo skoraj skoz imeli komarje, včasih se pošalim ko govorim, kaj so nam napačno montirani žlebovi prinesli, da smo komarje imeli še pozimi. Danes jih nimamo več, žlebovi pa imajo pravilni naklon in zastajanje vode je preteklost, mož pa sedaj malo večkrat gre na lojtro v kontrolo če vse štima in če so suhi.