Če dobro pomislim za nazaj in tudi za danes so marende nekaj, kar sem se jaz vedno najbolj veselil. V srednji šoli seveda komaj čakaš, da bom arenda, da lahko gremo nekaj pojesti in spiti s sošolci in sošolkami. To je bil za mene edini del dneva, ko sva se dejansko lahko normalno pogovarjala z sošolkami in sošolci brez, da bi gledala na uro in odštevala minute.
Med vsako uro si seveda imel 5 minut odmora in to je bilo ravno dovolj, da si prišel iz ena učilnice v drugo ter se pripravil na dolgo uro. Takrat seveda nisi imel časa, da bi se pogovarjal z drugimi ljudmi in dejansko si komaj čakal, da je konec ure. Potem pa po četrti uri končno pridejo marende. Marende so bile tisti del dneva, ko smo imeli približno 45 minut odmora, da smo lahko nekaj pojedli ter se pogovarjali z prijatelji.
Lepo smo pojedli sendviče ter se odpravili v nek lokal, kjer smo lahko spili eno kavo. Ob kavi smo seveda debatirali ter se imeli lepo. Potem smo šli še na zadnje 2 ali 3 ure ter končno domov. Doma pa je bilo seveda drugo delo kot na primer delanje domače naloge in učenje.
V službi je nekoliko isto. Delamo do 12. ure in potem so marende. Vmes marende se lepo pogovarjamo ter povemo, kaj je novega. Tisto eno uro lepo uživamo in potem se naprej lotimo dela. Tisti del dneva je meni seveda zelo všeč, prvo kot prvo, zato, ker sem lačna in drugo kot drugo, zato, ker lahko malce debatiram s sodelavci in sodelavkami.
Marende so nekaj, kar meni načeloma ostane vedno v spominu. Ko pomislim za nazaj, ko sem bila v srednji šoli, se seveda najbolj spomnim ravno marende. Med marenda mi se je vedno kaj dogajalo in nikoli ni bilo nekaj preveč resnosti. Vedno smo se zabavali ter se malo pohecali drug druge. Potem pa je seveda prišla ura, med katero smo morali biti resni ter morali smo poslušati in se učiti.